URADNO IME: Džumhurijat Misr al-Arabijah
Arab Republic of Egypt
DRŽAVNA UREDITEV: predsedniška republika
POVRŠINA: 1.001.450 km2
ŠTEVILO PREBIVALCEV (2002): 70.712.345
GLAVNO MESTO: Kairo
URADNI JEZIK: arabščina
DENARNA ENOTA: egiptovski funt(EGP)
PODATKI O VIZUMU: slovenski državljani potrebujemo vizum
ČASOVNI PAS: od UTC+7 do UTC+9
VREMENSKI PODATKI: vreme
LEGA IN POVRŠJE: Egipt je velika država v severovzhodni Afriki, vključuje pa tudi Sinajski polotok, ki ga imamo lahko za del Azije. Glavno področje poselitve je okoli reke Nil. Velike površine dežele so del puščave Sahara in so zelo redko poseljene. Glavno mesto je Kairo. Egipt na severu meji na Sredozemsko morje, na zahodu na Libijo, na jugu na Sudan, na severovzhodu na Izrael, ter na vzhodu na Rdeče morje. Egipt nadzoruje Sueški prekop med Sredozemskim in Rdečim morjem.
PODNEBJE: Subtropsko, puščavsko, le na ozkem pasu na severu sredozemsko. Tam pade pozimi nekaj dežja, drugod je padavin zelo malo (manj kot 50mm na leto)
VODE: Obstoj države je povezan in odvisen od reke Nil (6696km)
TLA IN RASTJE: Na rečnih naplavinah so ilovnata obrečna tla, ki ponekod postajajo vse bilj slana. V dolini in delti Nila je rastje bujno. V puščavah prevladujejo golo kamnito površje in peščene sipine. Rodovitnejše so le oaze v Libijski puščavi.
PREBIVALSTVO: Hitra rast prebivalstva po drugi svetovni vojni se počasi umirja, predvsem zaradi počasnega manjšanja rodnosti po zaslugi obsežnih kampanj.
DRŽAVNA UREDITEV: po ustavi z 11.9.1971 je EGIPT predsedniška republika. Volilno pravico imajo vsi egiptovsi državljani, starejši od 18 let.
ZGODOVINA: Vir Wikipedia
Kronološko zgodovino Starega Egipta lahko razdelimo na dva načina:
Stara država je nastala z združitvijo Zgornjega Egipta in Spodnjega Egipta, ki ju je združil faraon Menes (po nekaterih virih tudi faraon Narmer). Za prestolnico je določil mesto Memfis, državo pa je razdelil na 42 okrožij ali nomov, ki so jim vladali nomarhi. Ti so kmalu dosegli, da so bili njihovi položaji dedni, velikokrat so se tudi uprli faraonu. Z izumrtjem osme dinastije je propadla stara država.
1. vmesno obdobje
Egipt je razpadel na dva dela, sledilo je 200 let nevladja (različne dinastije so se vojskovale med seboj, ni bilo osrednjega vodstva), državljanskih vojn in uporov.
Srednja država
Po koncu dolgotrajne državljanske vojne so na oblast prišli zmagovalci, tebanski knezi, ki so znova združili Egipt v eno samo državo. Prestolnica je postalo mesto Tebe (egip. Veset ali Nut), ki se danes imenuje Luksor. Vrh so dosegli v času 12. dinastije, ko so zavzeli z zlatom bogato deželo Nubijo do druge Nilove brzice ter hkrati osušili fajumsko močvirje in s tem povečali obseg obdelovalnih površin. Trgovali so z mnogimi azijskimi državami ter so kopali turkiz in baker.
Faraon Sezostriz III. je v 19. stoletju pr.n.št. razpustil nomarhe ter centraliziral državo. Upravo je razdelil na 3 oddelke, ki so bili podrejeni vezirju: Severni, Srednji in Južni Egipt.
Z začetkom tega vmesnega obdobja je Egipt gospodarsko in politično oslabel, poleg tega pa so se v 17. stol. pr.n.št. preselili še Hiksi. Prišleki so zavladali za skoraj 100 let in v tem času obogatili egipčansko vojsko z bojnimi vozovi, bronastimi puščičnimi konicami in konji, ki so jih pogosto uporabljali.
Nova država
Novo državo je ustanovil začetnik 18. dinastije Ahmoze v 16. stoletju pr.n.št. Iz Egipta je pregnal Hikse in ga združil pod enotno državo s sedežem v Tebah. Faraoni so spet postali božanska bitja, vpeljal je tudi poroke med brati in sestrami v faraonskih družinah.
Faraon Tutmozis I., ki je vladal od 1530 - 1520 pr. n. št., je osvojil Nubijo do 4. katarakta in osvojeno ozemlje poimenoval kot Kuš, od koder so dobivali predvsem zlato. V tem času je egipčansko ozemlje razširil do Sirije in Evfrata. Iz iste dinastije je prihajal tudi faraon Tutmozis III., ki je v začetku 14. stoletja pr. n. št. osvojil Sirijo in Palestino, vladal pa je tudi Mitanjcem, Asircem, Babiloncem in Egejcem.
Pomemben vladar v 18. dinastiji je bil tudi Amenofis IV. (Ehnaton), ki je vpeljal veliko spremembo v veri, saj je uvedel monoteistično vero v boga Atona. Ljudstvu je ukazal, da naj zgradi številne nove templjev in novo prestolnico, ki jo je poimenoval Ahetaton(Atonovo mesto), ki se danes imenuje Telel Amarna. Nadel si je novo ime Ehnaton (Atonu všečen). Atona so upodabljali kot sončno ploščo, v njegovo slavo pa je bila spisana pesem, posvečena novemu bogu, imenovana Himna sončnemu božanstvu, ki jo je najbrž napisal sam Ehnaton.
Po smrti Ehnatona in sovladarja Smenkhkare je oblast prevzel njegov zet Tutankamon (domnevno tudi Ehnatonov sin ali polbrat), ki je bil poročen z Ehnatovo hčerko Anhesenpaaten. Obnovil je politeistično vero(kult božanstev), v družbi pa so ponovno dobili velik pomen Amon-Rejevi svečeniki, ki so med vladavino Ehnatona bili zelo oslabljeni.
Sledila je 19. dinastija, v kateri je bil najuspešnejši vladar Ramzes II. (1298 pr. n. št. - 1235 pr. n. št.). Faraon je za prestolnico postavil mesto Tanis v Delti. V tem času je Egipt doživel ogromen politični, gospodarski in kulturni razvoj. To dokazujejo tudi številna gradbena dela. V tem času so bili zgrajeni novi templji in dve novi mesti, Pitom in Ramzesovo mesto. Vladar je uspešno ubranil državo pred Libijci in Širdanci. Spopadel se je tudi s Hetiti, s katerimi je bil bitko pri Kardešu, ki se je končala neodločeno. Podpisana je bila prva ohranjena mirovna pogodba v zgodovini človeštva.
Naslednik je bil Ramzes III., ki je še uspel ohraniti državo v vsej svoji moči. Med svojim vladanjem je uspel Egipt obraniti pred t. i. ljudstvi z morja.
3. vmesno obdobje
Pozna doba
Egipt je še zadnji razcvet doživel pod vladarji 26. ali Saitske dinastije, ki so imeli prestolnico v mestu Sais. Egipt je bil znova združen v enotno državo. Državo je varovala vojska, sestavljena iz tujih najemnikov, poleg tega pa so navezali stike z Grki. Iz tega obdobja je najbolj znan faraon Neho II., ki je zavrnil vojaški poseg novobabilonskega kraljestva.
Leta 525 pr. n. št. je perzijski kralj Kambiz II. osvojil Egipt in ga spremenil v perzijsko provinco. S tem se je končalo obdobje starega Egipta.
Družba in kultura
Družbena ureditev
Plemstvo
Na vrhu je bil faraon kot najpremožnejši človek v vsej egipčanski državi, ki je bila njegova osebna last. Svoje premoženje je večal s pobiranjem davkov in osvajalnimi vojaškimi pohodi. Skupaj z njim je pod plemstvo spadala še celotna njegova družina, poleg teh pa še visoki in srednji uradniki, svečeniki in vojaški častniki. V Egiptu je plemstvo imelo veliko ugleda in moči. Imeli so tudi veliko premoženje, ki so ga večali z bojnim plenom, poleg tega pa jih je faraon plačeval za vojaško in upravno službo z zlatom in podeljevanjem zemljiške veleposesti.
Meščanstvo
Meščanstvo (imenovano tudi srednji sloj) je bilo v Egiptu bolj šibko. Sestavljeno je bil iz obrtnikov, trgovcev, umetnikov in pisarjev. Državi so plačevali davke in služili v vojski. Po navadi so vse svoje življenje preživeli v mestih.
Kmetje
Kmetje so bili najštevilčnejši del prebivalstva. Ločeni so bili na male lastnike zemljišč, ki so bili samostojni gospodarji, so pa morali državi plačevati visoke davke in odvisne kmete, ki so obdelovali kraljevska, vojaška ter tempeljska posestva. Čeprav so bili vezani na zemljo, niso bili sužnji, saj jih ni bilo mogoče prodati, odsvojiti se jih dalo samo skupaj z zemljo. Oproščeni so bili vojaške službe in so plačevali davke, morali so opravljati vrsto javnih del, med katere so spadala namakalna dela in gradbena dela za faraona.
Sužnji
Skoraj vsi sužnji so bili vojni ujetniki. Bili so brez svobode, na sebi pa so imeli vžgano lastnikovo ime. V svojem življenju so se lahko poročili in imeli otroke. Lahko so bili zaposleni pri kmečkih ali obrtnih delih. Nekateri posamezniki so postali celo faraonovi spremljevalci in so zaradi tega imeli na dvoru visok položaj.
Vojska
Vojska je skrbela za ohranjanje miru in reda v državi, odpravljala pa se je tudi na osvajalne vojaške pohode. V vojski so služili vsi svobodni ljudje, razen svečenikov. Hierarhično je bil najvišje faraon, za njim je bil vezir, ki so mu sledili upravniki vojaških zadev (polkovniki vojakov), predstojniki skladišča orožja, častniki in nižji častniki, med katerimi so najnižji upravljali po 50 mož. Vojsko je sestavljala pehota, od 17. stoletja pr. n. št. pa tudi enote na bojnih vozovih.
Oprema vojakov je bila sestavljena iz ščitov, sekir, mečev in sulic. Do 18. dinastije so vojake zbirali s pomočjo nabora, tedaj pa so poleg te uvedli še najemniško vojsko, ki so jo v glavnem sestavljali tujci. V njej so vojake plačevali, pogumni vojaki pa so dobili tudi odlikovanje in so imeli možnost napredovanja.
Religija
V starem Egiptu je razen v obdobju vladanja Ehnatona veljal politeizem. Na njihovo verovanje so vplivale redne poplave reke Nil ter sončna toplota, ki sta veljala kot glavni "pomočnika" pri namakalnem poljedeljstvu. Pri ljudeh je bila najpopularnejša vera v Ozirisov kult, ki ga je sestavljal tudi božanski par Ozirisa in Izde. Ta dva boga so Egipčani prinesli iz Biblosa, kjer sta bila znana kot Tammuz in Ištar.
Verjeli so v posmrtno življenje, saj so verovali, da je človek sestavljen iz telesa ter duše, poimenovane Ka (prev. življenjska moč). Po njihovem naj bi se Ka po smrti vrnila mazaj v telo, zato je bilo potrebno truplo po smrti ustrezno pripraviti z balzamirjanjem (mumificiranjem) in ga pokopati v grobnice, ki so bile poimenovane kot hiše za Ka.
Pisava
Najstarejši zapisi egipčanske pisave so iz leta 3100 pr. n. št., z njo so tudi kasneje pisali na papirus, poleg tega pa še na kamne, les, pečate in slonovino. Razvili so pisavo, ki jo imenujemo podobopis ali hieroglifi. Uporabljali so jo za pisanje v grobnicah, svetiščih, tudi na papirusih z versko vsebino in na faraonovih spomenikih. Z njo so pisali z leve na desno, z desne proti levi ali pa od zgoraj navzdol. Razvili so tudi kurzivno hieratično ali svečeniško pisavo, ki je bila poenostavljena hieroglifna pisava, uporabljali pa so jo predvsem za pisanje pisem, zgodb pa tudi poslovnih pogodb. Poleg te je obstajala še demotična ali ljudska pisava, s katero so pisali pravne listine. Obe izpeljanki sodita med zlogovne pisave.
Egipčansko pisavo je razvozlal francoski jezikoslovec Jean-François Champollion med leti 1822 in 1824, večinoma s pomočjo, ki ga je odkril nek častnik med Napoleonovim osvajanjem Egipta. Na tem kamnu so bila tri enaka besedila, napisana v grškem alfabetu, hieroglifih in demotični pisavi.
Matematika
Matematika se je začela razvijati zaradi potrebe po meritvi polj po vsakoletnih poplavah in določanja meja med sosednjimi območji. Poleg tega so jo uporabljali pri izgradnji palač oz. svetišč. Številke so pisali s posebnimi pismenkami, uvedli pa so desetinski sistem. Poznali so seštevanje, množenje in deljenje, poznali pa so tudi tablice množenja in deljenja. Zelo znano matematično besedilo in vir je Ahmesov Rhindov papirus. Števila so velikokrat predstavljali kot končne vsote enotskih ulomkov, katerih imenovalci so med seboj različni; takim številom sedaj pravimo egipčanski ulomki.
Astrologija in astronomija
Poznali so prve koledarje, ki so temeljili na Sončevem letu. Kmalu so začeli opazovati nebo, tako da se je razvila astrologija in posledično tudi prvi horoskopi. Pokazali so se tudi prvi zametki astronomije, saj so že znali izračunati Sončeve in Lunine mrke, poznali pa so tudi 5 planetov in 36 zvezd. Opazovalnice so imeli v svetiščih.
Medicina
Za vsako bolezen so v starem Egipt mislili, da je nastala zaradi zlih duhov, ki so obsedli bolnika. Bolezen so določili zdravniki in povedala, katera zdravila mora jemati. Duhove so poskušali spraviti iz telesa s čarobnimi izreki in gibi. Verjetno najbolj znan zdravnik je bil Imhotep, ki je živel okoli 2880 pr. n. št. Ljudje so ga zaradi njegovih zdravilnih sposobnosti častili skoraj kot boga.
Književnost
Egipčanska književnost, ki je postala dostopna z razvozlavo hieroglifov, je obsegala pesniške in pripovedne stvaritve. Dramatike niso poznali, poleg tega pa se ni razvil tudi ep. Znani sta dve pesmi, delovna Pesem nosačev žita in ljubezenska Začetek besed velike razveseljevalke srca. Iz Egipta prihajajo tudi najstarejše zgodbe na svetu (Zgodba o dveh bratih), hkrati pa so postavili tudi temelje razvoja bajke, pripovedke, pravljice, novele in potepuških ter pustolovskih zgodb. Za najbolj znano egipčansko delo se šteje Knjiga mrtvih, ki je zbirka himen, molitev in zakletev, za katere so menili, da bodo v pomoč mrtvim, tako da so jih zakopali skupaj z njimi.
Gradbeništvo
Egipčani so znani po mojstrski spretnosti gradnje, saj so ustvarili eno od sedmih čudes veta, piramide. Služile so kot grobnica faraonov v stari in srednji državi. Najbolj znana je Keopsova piramida pri Gizi, ki je visoka 137 m (prvotno 146 m). V novi državi so piramide zamenjali skalni grobovi, najbolj znani so iz Doline kraljev. Gradili so tudi svetišča svojim številnim bogovom. Najbolj znano je svetišče o iz Karnaka, ki je pripadalo bogu Amon-Reju.
Kot gradbeni material so uporabljali stvari, ki se jih je dalo dobiti v naravi, tako da so za izgradnjo stavb uporabljali opeko, izdelano iz slame in blata. Svetišča, grobnice in palače so gradili iz kamenja, po navadi iz lomljenega apnenca, peščenjaka in granita. Kamnine so do palač dovažali s pomočjo reke Nil, na kopnem pa tudi z vozmi in ročno z vrvmi.
Gradbena dela so opravljali kmetje, medtem ko niso delali na polju. Zanimivo je, da so piramide gradili svobodni delavci, ki so to delo počeli z veseljem. Gojili so namreč globoko vero v faraona, ki jim je s tem, da so pomagali graditi, obljubil odrešitev.
GOSPODARSTVO: Sadat je uvedel gospodarsko politiko "odprtih vrat", ki vspodbuja razvoj svobodnega podjetništva. Kljub liberalnemu gospodarstvu razmere niso rožnate, saj gospodarska rast komaj sledi naraščanju prebivalstva.
KMETIJSTVO: Veliko večino kmetijskih zemljišč namakajo, pri čemer 85 % vode dobijo z reke Nil, drugo iz podtalnice. S kmetijsktvom se ukvarja skoraj 30% delovne sile. Sodobni namakalni sistemi omogočajo 2-3 letine, pretirano umetno gnojenje pa zelo škoduje okolju, ponekod pa so polja že opuščena zaradi zaslanjevanja tal.
RIBIŠTVO: Letni ulov je 751.000t rib. Načrtno spodbujajo gojenje rib v Naserjevem jezeru.
RUDARSTVO IN ENERGETIKA: Egipt ima precejšnje zaloge nafte in zemeljskega plina, tako da lahko povsem krijejo domače potrebe, ostane pa še za izvoz.
INDUSTRIJA: Egipt ima razmeroma dobro razvito industrijo, ki zaposluje cca. 12% delovne sile in prispeva 26% BDP: Večina industrije je v mestih v spodnjem delu Egipta. Pomembni sta tekstilna in živilska industrija.
TURIZEM: Egipt je leta 2003 obiskalo cca. 7 mio tujih turistov, največ iz Evrope. Poleg zgodovinskih znamenitosti turisti pogosto obiščejo tudi obmorska letovišča ob Rdečem morju in na Sinajskem polotoku.
PROMET: Cest je 64.000 kilometrov, 78% asfaltiranih. Gosto omrežje je zlasti v Nilovi delti. Najpomembnejša pristanišča so v Aleksandriji, Port Said in Dumjat ob sredozemskem morju ter Suez in Bur Safaga ob rdečem morju. Letališč imajo 10, nacionalni prevoznik je Egypt air.
Turistična agencija Odpelji.se
opis in potovanje Egipt